POPOTOVANJE V PROCES RAZREŠEVANJA IN PREOBRAZBE

V nadaljevanju si preberi kako izgleda proces razreševanja zastale energije, skozi katerega sem pred kratkim peljala gospo, ki se je želela osvoboditi občutka »zataknjenosti«. Ni vedela kako v življenju naprej. Del nje jo je usmerjal v eno smer, drugi del v popolnoma drugo. Imela je občutek, kot bi bil v njej »čep«, ki bi ga morala odstraniti, da bi zaživela. Počutila se je kot da sedi  v prazni čakalnici in da so vsa vrata zaprta – ni bilo izhoda...

Takoj v začetku procesa se je aktivirala moška, aktivna energija, ki hoče imeti nadzor, kontrolo. Bojevala se je z občutkom »Ali jaz res lahko spustim nadzor?«. »Ali se jaz res lahko samo prepustim?«
Ob vprašanju »Kaj naj v tem trenutku naredi?« se je pojavil odgovor: »Nobenih konkretnih korakov. Začni se prepuščati. To je v tem trenutku zate ključno.« Prepuščanje ji predstavlja nekaj novega, čeprav je v resnici to njena prvinska energija.
Začne se spuščati v globino. Kot jamarka. Pojavi se občutek negotovosti. Ne zna presoditi koliko metrov se bo spuščala, kakšno bo dno (voda ali trda podlaga). Občutek negotovosti.

Gre skozi proces, da se prepusti v zaupanju, da je zanjo poskrbljeno. Proces prepuščanja teče. V popolnem zaupanju, da bo Življenje za njo poskrbelo.
Pride stanje uživanja. Smeh na potovanju. Nahaja se na nevidnem oblačku. Uživa. Zaupa. Življenje jo pele na   potovanje v globino in poskrbi, da ji ne bo nič hudega. Ne bo trpela. Nikamor se ne more udariti. Za vse je poskrbljeno. Tudi, če pride do občutka, da bo v ožini, skozi katero sploh ne ve, če bo lahko šla. Za vse je poskrbljeno. Igrivo sedi in leži na oblačku. Uživa. Z zanimanjem opazuje kaj bo na koncu, čeprav ji je fino že zdaj, ko potuje.

Spušča in vadi prepuščanje….  
Je kot debelušen angelček, ki uživa na oblačku in potovanju.
Sprošča in spušča nadzor in kontrolo. Uživa na potovanju.
Angelček vstane na oblaku, uživa, pleše... noro uživa.
Strah pred prepuščanjem spušča s pomočjo sproščenega izdiha.
Vklaplja se razum, ki jo kot nevidne nitke veže na »čep«, ki ji zapira pogled in namen tega potovanja. Hoče prikazati, da tega potovanja ni. Razum hoče, da bi vse razumela, imela točne plane, določene korake…
​
Aktivira se žalost. Pokaže se stisnjena ob skalo. Stoji na čisto mali skalni polici. Pod tem pa ogromen prepad. Tu jo je groza. Ker vidi prepad. Se mu upira. Pojavi se močno stiskanje v prsnem košu. Aktivira se moška energija. Prikriti hoče negotovost. Iz zakrčenega položaja ji uspe vstati. Komaj stoji na skalni polici, ker je le ta izjemno majhna. Sproščeno gleda v globino. Jo samo opazuje. Z zanimanjem. Kaj je to? Kaj je to pod mano? Pritisk v prsnem košu popusti. Ozre se še v višino. S pogledom zajema celotno jamo. Ni je več strah. Je radovedna. Raziskuje. Z otroško radovednostjo. Del police se začne razpadati in ima prostor samo še za eno nogo. Ni je strah. Se ne upira. Začne se topiti njena podoba na tej skali. Dogaja se transformacija. Postane vodena. Kot želatina. Pridobiva novo podobo. Je v fazi dovoljevanja. Kar delajo z mano, je ok. Pokaže se kot mlad moški, oblečen v barvita oblačila. V nekem trenutku ta moški na skali zamrzne. Kot figura. Tam je njegovo mesto. Pojavi se dober občutek. Kot opomnik. Lahko se vrne v to podobo kadar rabi to energijo. Barvitosti. Pove, da ima zelo rada močne, barvite barve. V nekem trenutku se zamegli podoba leve noge od kolena navzdol. Pove, da ima težave z levo nogo (poškodba iz preteklosti). Pokaže se gmota črne krvi na tem predelu. Pove, da je imela v preteklosti velik grd edem. Ugotovljena je bila grdo strgana mišica. To se ji je zgodilo v obdobju, ko je morala na vodstveno delovno mesto, kjer je bila izjemno težka energija. Takrat je nosila močne barvite barve in začela delati na sebi. Doživela je izgorelost. Počutila se je kot bi umrla. Imela je pisarno, kjer skoraj ni videla sonca. To se poveže z malo polico v jami, kjer je v nekem trenutku zamrznila. Sama barvita, ampak v temnem in malem prostoru. Kljub vsemu je uspela ohraniti barvitost. Stoji na eni nogi, z rokama se drži za stene jame. In čaka.

V naslednjem trenutku opazuje to figuro z razdalje. Z druge skale. In jo razume kot opomnik, da ne bo več sprejemala odločitev, ki zanjo niso dobre. Vedno, ko bo rabila, se bo vračala na to podobo, da se bo opomnila.

Ozre se v globino. Vidi dno. Tam je ogromno dogajanja. Ogromno ljudi. Veliko plesa. Pojavi se občutek pekla. Potuje v globino. Zbudi se demon, ki hodi od enega do drugega. Srdito opazuje vsakega. Začuti močno drhtenje srca. Strah. Aktivira se težka, demonska energija. Pove, da se je v nekem trenutku v življenju (ločitev) počutila kot grozna oseba, da vse uniči okrog sebe. In, da je boljše, da gredo vsi stran. Takrat je v sebi sprejela odločitev, da zaradi nje ne bo nihče več trpel. Ker je grozna oseba. Počutila se je kot pošast.

Vrnemo se na dogajanje na dnu. Ogromno malih punčk, ki se drži za roke in pleše. Demon tega ne razume. Je jezen zakaj oni lahko plešejo in se imajo fajn. On pa ne. Male punčke ga ignorirajo. Demonu pa je grozno.
V nekem trenutku demon izgubi na moči. Ne more več. Iztrošil se je. Pade na hrbet. In počasi izginja. Do sedaj je porabila ogromno energije, da je hranila tega demona. Zdaj je izgubil na moči. V nekem trenutku iz njega pride misel: »To v resnici nisem jaz«.
Vrne se do teh plešočih punčk, ki jo ignorirajo. Pokaže se njena močna potreba biti sprejeta, videna. One je pa ne opazijo. Ker niso iste energije. Njihova energija je energija pekla. Ples in uživanje je navidezno. Ona vidi samo to radost, ki je pa v resnici prikrita realnost. Pod tem plesom pa popolni pekel. Prikrita resnica. Tja je morala, da je odložila demona, da je tam umrl. Šla ga je pokopat. Kamor sodi. To je njegova energija.

Zdaj se s silovitostjo dviguje nad to. Kot bi se odbila od tal. Šiba navzgor. Mimogrede poreže še majhne nitke, ki jo vežejo navzdol. Še malo prisotna potreba po »sprejmite me«. Dovoljuje si biti sama. Četudi ima občutek, da nima podpore. Je ne potrebuje.

Zagleda svetlobo. Proti njej gre z nadsvetlobno hitrostjo. Začuti strah pred svetlobo in svobodo. Dano ji je, da poleti. Pa jo je strah. Kot da je v porodnem kanalu.

Pojavi se fokus na »čep«, v katerega ves čas strmi. Čep ji je dal občutek, da bo zaživela, ko bo odstranila ta čep. V resnici pa bi jo popeljal samo v nov temen brezizhoden tunel.

Zraven pa ji je ponujena ogromna odprtina direktno v nebo in jo vabi, da poleti skozi njo. Ne ve, če ji je to sploh dovoljeno. Ali je to zanjo sploh možno? Ovira jo samo notranji občutek, da to zanjo ni možno. Vse ji je dano. Ampak si ne upa. Sedi na robu te ogromne odprtine in se sprašuje, če je to sploh možno. Počasi opazuje okrog sebe. Pod njo ogromen ocean, čudovita okolica. Ampak v njej odzvanja: »To je za druge, ne zame.« Jaz se moram matrat, trpet, biti v temi.

Dano ji je leteti. Vendar si ne dovoli. Počasi si dovoli hoditi po tej skali. Počasi in previdno. Usmeri se v levo stran od odprtine. Pokaže se kot mali fantek. Pride do roba skale. Znotraj nje se dogaja preobrazba. Na način, da ta fantek skoči iz skale. Prostovoljno in pomirjeno. Da v resnici umre del nje, ki jo ovira. Ni grd padec, ampak postopno razgrajevanje. Mora oditi.

Vrne se nazaj proti odprtini. Pokaže se v podobi človeškega angela, ki je zvit v klobčič, ranjen. Leta in leta je bil v zakrčenem položaju. Počasi se odpira. Dviguje glavo. Sprošča roke. Odpre prsni koš. Počasi ravna krila, ki so bila dolgo neuporabljena. Počasi vstane in se razgleduje kje je. Preizkuša, če ji krila delujejo. Previdno. Ker je bila dolgo časa v tem stanju. Niso poškodovana, samo dolgo časa stisnjena. Poleti. Zelo previdno. Se začne spominjati, da je to vse poznala. Ampak dolgo živela v jami.

V nekem trenutku postane kot kip. Leti, vendar je negiben. Na desni strani skale začne skalovje preraščati zelenje. Nastaja vasica. Pokaže se hiška s slamnato streho in apnenim ometom. In okrog hiše ogromno snopkov volne. Pove, da je v zadnjem času začela ustvarjati z volno.

Okolica je čudovita, barvita, z živimi barvami. Živahna in spokojna obenem. To je njen dom.
Od tu naprej dobim informacijo, da me ne potrebuje več. Da bo od te točke naprej lahko raziskovala in se razvijala sama.
 
Po koncu procesa in naslednji dan se je počutila radostno, osvobojeno, lahkotno. Dobila je potrditev kateri glasek znotraj nje je tisti pravi in jo vodi v smer, ki je zanjo najboljša. Zdaj dela konkretne in praktične korake v smeri, ki se ji je skristalizirala kot prava zanjo.