OBČUTEK OSEBNEGA PORAZA

​Poznaš občutek, ko se ti zdi, da si doživel osebni poraz?
Da si si zastavil cilj ali več le teh in v nekem trenutku ugotoviš, da ga/jih nisi uspel doseči?
Se trudiš, vlagaš svoj čas, denar, energijo, rezultata pa ni?
Pa toliko srčnosti in vneme si vložil v to?
In v nekem trenutku se samo zgodi. BAAAAM.
Ugotoviš, da cilja nisi (še) dosegel.
Od vsega truda si utrujen.
Kako se takrat počutiš?

Neuspešno? Poraženo? Nevredno? Razočarano? Jezno?... Ali kot koktelj vsega naštetega in še marsičesa zraven?
Kaj takrat storiš?

Pošlješ vse skupaj nekam…? Zapadeš v vlogo žrtve in se smiliš sebi? Se odmakneš od sveta, ljudi, vsega živega? Ali vidiš v tem novo priložnost? Za novo smer? Ti da to morda nov zagon?
Kar se meni zdi v takšnih trenutkih pomembno, je priznanje. Soočenje. Z občutki, pa naj bodo kakršnikoli. Da veš, da s teboj ni popolnoma nič narobe, če si jezen/na, razočaran/a, da bi vse kar si naredil, ustvaril, organiziral preprosto izbrisal.
Da si preprosto dovoliš biti človek. Z vsemi čustvi in občutji. Da je s teboj čisto vse v redu.
Dovoli si iskreno priznati (sebi ali drugemu) kako se počutiš. Ubesedi to. Izrazi na sebi in drugim PRIJAZEN način. Zjokaj se. Govori. Zakriči. Teči. Udarjaj po blazini. Karkoli je že potrebno.
Dovoli, da s tem napetost razočaranja, jeze in vseh ostalih čustev vsaj malce popusti, se zmanjša, morda popolnoma izgine. Takrat ne delaj zaključkov, planov, novih ciljev. Najprej dovoli, da se čustvena napetost sprosti. In bodi nežen/nežna in prizanesljiv/a do sebe.
Morda boš po tem čutil utrujenost. To je normalno. Ko se sprosti mišična, umska in energijska napetost, je pogosto posledica stanje utrujenosti. Spočij si. Ali se nežno gibaj.
In takrat počasi prideš v stanje, ko ti bo spet bolj jasno kam si namenjen. Kaj želiš. Kaj spremeniti. Kaj ohraniti.
In predvsem si zapomni. Nič ni narobe s teboj, če prideš kdaj v takšen položaj, ko se ti zdi, da si res doživel/a osebni poraz. To je stanje/občutek, ki mine, ko si dovolimo pogledati mu direktno v oči, si ga priznati, ostati nekaj trenutkov v podoživljanju čustev, ki so se zraven zbudile in dovoliti, da se naboj tega stanja počasi raztopi in izgubi na svoji moči.
In opazil boš, da se misli počasi jasnijo. Da nas takšno stanje pripelje do tiste prave življenjske ponižnosti, ko dovolimo, da gremo po svoji življenjski poti korak za korakom, potrpežljivo, mirno in sproščeno. In zopet se začnejo rojevati ideje, dobimo voljo in zagon. Vendar nas je izkušnja pretiranega naprezanja in nepotrebne izgube energije naučila, da smo bolj voljni, mehki in pretočni.
Ostani v svojem ravnovesju in pristnosti. Bodi preprosto človek v vsemi in z vsem.