UTRUJENOST IN DOTIK

Tokrat se želim dotakniti nečesa, kar pogosto dela čudeže. In to je DOTIK.

Kako zelo je dotik pomemben, potreben, nujen, zaželen, ve verjetno vsak sam zase. Seveda govorimo o tistem pravem, pristnem, prijetnem dotiku. Četudi nekdo zavrača dotik, je to zaradi določenih travm, ki mu sprožajo nelagodje in odpor.
V globini sebe pa si vsak presneto želi, da se ga nekdo dotakne z občutkom varnosti in spoštovanja...

Dotik dela čudeže. Ima lahko celo zdravilne moči. Predvsem pa v nas pravi dotik sproži občutek miru, spokoja, varnosti, prizemljenosti, ljubljenosti in še bi lahko naštevala. Mislim, da nam je čas pandemije dal jasno vedeti tudi to, kako zelo nam je potrebna bližina, socialna interakcija in nenazadnje dotik. Nobena aplikacija in digitalna povezanost ne more nadomestiti tega, kar sproži oseben, fizičen stik in dotik.
​
In, ko smo utrujeni, razdražljivi, kaotični od vseh obveznosti, morda celo prestrašeni, zmedeni…, nam lahko v trenutku zelo pomaga, če se nas nekdo samo spoštljivo dotakne. Brez besed. Samo položi roki na ramena in jih nekaj časa v miru zadrži na nas. V trenutku se lahko pomirimo, razbremenimo, ali pa morda sprostimo nakopičena čustva, ki smo jih dolgo dolgo držali v sebi. To lahko dosežemo že v nekaj sekundah ali minutki.

K čemu želim spodbuditi vse nas?
Da drug drugemu podarjamo spoštljiv, pristen in varen dotik. Pa naj bo to v obliki roka na roko, roka na ramenu, objem, poljub… Odvisno v kakšni relaciji smo si s človekom.

Vzemimo si to minutko, da s tem pomirimo sebe in drugega. Res je potrebno zelo malo, da dosežemo magični učinek. Dotikajmo se. Na prijeten način. Nevsiljivo, brez grdih namenov. Dotik človek človeka. Ne branimo se tega. Bodimo sočutni do ljudi.
Opazujmo kdaj je nekdo vznemirjen in ga lahko z bežnim in mirnim dotikom še kako hitro pomirimo. In dovolimo tudi mi drugemu, ki se nas želi prijetno dotakniti, da to stori. Postanimo ambasadorji dotikov.

Bodimo resnično človek človeku. Spoštljivi in dobronamerni.